ZGODOVINA MOBILNE SPECIALNO PEDAGOŠKE SLUŽBE V CUEV STRUNJAN
Pisalo se je leto 1992, ko sta v rednih OŠ na Krasu zaorali ledino nove oblike dela z učenci z učnimi težavami dve kolegici specialni pedagoginji. Vse svoje znanje in didaktične materiale sta stlačili v veliko torbo in začeli potovanje od šole do šole, kjer so ju čakali učenci, da jim pomagata odstirati zavese do razumevanja zapletenih svetov branja, pisanja, računanja in še marsičesa drugega. Čakali so ju tudi učitelji, da jima povedo, kaj vse so doživeli z učenci v razredu od zadnjega srečanja z mobilnim specialnim pedagogom in se skupaj dogovorijo, kako pomagati učencu pri premagovanju težav pri učenju in v razvoju. Šolsko svetovalno službo je prav tako zelo zanimalo, kaj se dogaja z otrokom in kaj je potrebno še storiti, da bi otrok napredoval. Ker sta specialni pedagoginji pokrivali 5 OŠ s podružnicami, sta lahko prišli na posamezno OŠ enkrat do dvakrat na teden, torej sta bili resnično mobilni.
V tem času je Dr. Opara, tedanji ravnatelj CUEV, skupaj s psihologom Mag. Trunklom dodelal koncept Mobilne specialno pedagoške službe, ki bi v rednih OŠ obravnavala učence z učnimi težavami. Želela sta pospešiti uvajanje novejših oblik dela v šolski sistem. Ministrstvo za šolstvo in šport je pokazalo interes za tovrstno obliko dela in s šolskim letom 1994/95 odobrilo širitev mobilne specialno pedagoške službe. V CUEV sta bili na novo zaposleni dve mobilni specialni pedagoginji za osnovne šole v Izoli in Kopru.
Cilji, ki smo jim mobilni specialni pedagogi takrat sledili so bili:
- prepoznati naravo težav pri učencu,
- izvajati individualno in/ali skupinsko specialno pedagoško pomoč,
- nastaviti oblike in metode dela z učencem v razredu,
- oblikovati individualen program za kompenzacijo težav in obvladovanje šolske snovi,
- nuditi učencu občutek varnosti, dvig samopodobe …,
- senzibilizirati učenčevo okolico (šolo, vrstnike, starše…) za učenčeve posebnosti in njegove potrebe.
V obravnavo so bili zajeti učenci, ki so obiskovali razredno stopnjo.
Oblika dela se je pokazala kot učinkovita. OŠ so jo dobro sprejele. V šolskem letu 1995/96 se mobilni službi pridruži nova moč. Tri specialne pedagoginje, ki so v celoti opravljale mobilno službo ter ena specialna pedagoginja, ki je opravljala to delo le delno.
Mobilna specialno pedagoška oblika dela je bila relativno nova oblika na OŠ. Specialni pedagogi, ki smo orali ledino, smo naleteli na veliko odprtih strokovnih vprašanj in neznank. Morali smo se strokovno izpopolnjevati, pripravljati diagnostične in didaktične materiale za neposredno delo z učenci, pripravljati predavanja za starše in učitelje ter jih tako seznanjati s potrebami in posebnostmi otroka, ki ima težave v razvoju in pri učenju. To je pomenilo veliko trenutkov in ur razmišljanj, tehtanj in priprav na delo, da bi lahko strokovno čim bolj kompetentno in uspešno izpeljevali delo.
Za nami je dvajset let dela in globoko smo prepričani, da je tovrstno delo z učenci nekaj več kot zgolj učna pomoč. To je resnično poslanstvo, kajti učenec nam je zaupan, da ga vodimo, usmerjamo, spodbujamo, stojimo mu ob strani in to ne le eno leto ampak več let, pogosto tudi vse osnovnošolsko obdobje.
Če smo začeli pred dvajsetimi leti delati z učenci na razredni stopnji, se z otrokovim prehodom na predmetno stopnjo naša obravnava ni zaključila. Nasprotno, nadaljuje se vse do konca otrokovega šolanja v OŠ.
Učenci želijo nadaljevati šolanje na srednji šoli. Dijaki, ki se izobražujejo v srednješolskih programih, imajo po zakonu pravico do dodatne strokovne pomoči tudi na srednji šoli.
Ker se zavedamo pomena zgodnje obravnave otrok s posebnimi potrebami, se vključujemo v programe za predšolske otroke, kjer prav tako izvajamo dodatno strokovno pomoč.
Država je v teh letih začela sistemsko urejati veliko odprtih vprašanj v zvezi pomočjo osebam s posebnimi potrebami. Vsi, ki delamo s to populacijo, si močno želimo, da bi ostala VSEBINA dela tista, ki bo vodila pri urejanju nerešenih vprašanj, tako v stroki, kakor v politiki.
Le tako bo lahko naše POSLANSTVO živelo naprej……
